Kopasta megla je dušila današnje jutro. Lenobno se je razlezla po vsem trgu, ulicah in poljih. Mrzlo je bilo in tak dan bi bilo skoraj bolje premižati, kot ga gledati. Pa vendar … treba ga je vzeti za svojega in iskati Lepoto. Današnjo želim deliti z vami:
Obljubila sem, da grem z našimi “vrtičkarji” v gozd. Kolegice vzgojiteljice so oblekle, ne vem, koliko parov rok, obule škornje na drobne noge, brisala noske in skrbele, da so se mali pamži postavili v vrsto po dva in dva, se prijeli za roke ali trakove, najmlajše so zložile v voziček in karavana se je odpravila na pot. Po poti je marsikaj zanimivo in privlačno, zato je vzdrževanje pozornosti na cesto in varnost precejšen izziv. “Kaj vidite, otroci?, kaj pada iz zraka?, Kam pada, Zakaj pada?, Kaj bomo zapeli?, …” Vse to, dokler ne prispemo na cilj, kjer nas pričaka med drevesni debli razpeta scena za predstavo. Vzgojiteljice so se prelevile v lisico, miško, medveda, jelena, veverico in zajčka ter uprizorile poučno zgodbo Pod medvedovim dežnikom, ki sporoča, da moramo biti prijazni, sodelovalni in prijateljski, če nočemo objokovati svojega osamljenega dolgočasja.
Prešinila me je tista hvaležna misel, na to, kakšen raj imamo!
Ljubi ljudje, pravi raj! Ti naši otroci v jesensko obarvanem gozdu, sredi listja na čisto pravi predstavi …
In kmalu po tem … v pisarni … Med sestankom močno potrka na vrata. Vstopita dečka iz četrtega razreda. Opravičita se, ker motita. Prvi stopi s škatlico čokoladnih bombonov k meni in se opraviči za grdo obnašanje pri uri računalništva prejšnji dan. Povem vam, to je več kot dovolj, da prepričano verjamem v Dober jutri!
Bodi besed dovolj. Poskusite se vživeti …
Ravnateljica, Nataša Bauman
